konkretni poziv k prebujanju
“Družba, v kateri je brezbrižnost nova vrlina, znanje pa nadloga, se ne razvija – vegetira.
In ravno tisti, ki najbolj glasno razglašajo svojo nevednost kot ‘zdravo pamet’, so postali samooklicani merilci normalnosti.
V vsakem, ki si upa razmišljati, vidijo grožnjo. V vsakem, ki zna kaj povedati, iščejo napako in vidijo grožnjo.
Takšni ljudje ne gradijo – oni pritiskajo na zavoro, medtem, ko drugi skušajo peljati naprej.
Če bi bilo po njihovo, bi še danes kurili ogenj z dvema kamnoma in se sprli, ali je res boljši tisti izpod bukve ali izpod jablane.”
Najbolj nevarna oblika neumnosti ni v tem, da nekdo ne ve – ampak v tem, da noče vedeti. Da je ponosen na svojo praznino in jo razglaša kot življenjsko modrost.
Tak človek ni samo izgubljen – postane parazit skupnosti, ki zatira vsak poskus izboljšave. Širi dvom, posmehljivost, relativizira krivce in izničuje dosežke drugih.
Kjerkoli kdo pokaže pogum, idejo ali znanje, tam stopi v ospredje s svojo prazno frazo: “Ma sej to ni nič.” – da bi moral svet stati, dokler on ne razume.
- Takšni ljudje zavračajo odgovornost, ker jim pomeni tveganje.
- Zavračajo razmišljanje, ker jih utruja.
- Zavračajo vizijo, ker bi od njih zahtevala gibanje. In potem še samozavestno izključujejo druge – tiste, ki razmišljajo, ustvarjajo, povezujejo. Po možnosti jih obtožijo elitizma, a v resnici jih moti zgolj to, da jim zrcalijo njihovo lastno praznino.
Zdi se, da je v vsaki skupnosti vsaj en tak ‘lokalni modrec’, ki ne zna povedati nič pametnega, a bo imel mnenje o vsem. V naši skupnosti bi jih našli celo več.
Kadar se sprejema odločitev, bo prvi, ki bo rekel: “Pustimo, saj ne bo nič, to se ne izplača.”
Ko nekdo predlaga rešitev, bo prvi, ki bo vprašal: “A si ti zdaj pameten?”
Ko kdo pove, da je nekaj narobe, bo rekel: “Sej povsod je tako. Ali ni drugje še hujše.”
Ampak prav zaradi njih ni treba, da tudi pri nas ostane tako.
🟡 Dovolj je bilo sprijaznjenosti.
🟡 Dovolj je bilo tihega kimanja ljudem, ki nimajo ne znanja, ne vizije, ne
odgovornosti.
🟡 Dovolj je bilo podrejanja tistim, ki kričijo najglasneje, da bi zakrili svojo praznino.
Ne bojte se izpostaviti. Ne bojte se povedati, da nekaj ni prav. Ne bojte se imeti mnenja, ki ni všeč povprečju. Vsaka sprememba se začne z eno osebo, ki si upa reči:
“Ne grem več po tej poti. Imam svojo.”
Skupnosti ne uničijo ideje, ampak njihova odsotnost. In ne zmagujejo tisti, ki imajo prav – ampak tisti, ki vztrajajo, tudi ko se zdi, da govorijo v prazno.
Zato bodimo med tistimi, ki se ne prilagajajo tišini, temveč dvignejo glas v trenutku, ko je to najbolj potrebno.
Če že ne zase – pa za tiste, ki prihajajo za nami. Ker oni si zaslužijo več kot to.
Koristoljubneži – tihi plenilci skupnega dobrega
Če so zaviralci napredka brezbrižni sopotniki, potem so koristoljubneži hladni vozniki, ki zavestno peljejo skupnost v zid – dokler imajo sami mehko sedežno in poln prtljažnik.
Ti ljudje se ne oglašajo iz nevednosti, temveč iz preračunljivosti. So tihi plenilci skupnega dobrega, ki svojo zasebno korist skrivajo za navidezno skrb za skupnost.
Znajo povedati ravno prav, da jih imajo ljudje za razumske. V javnosti so vedno “zaskrbljeni”, v ozadju pa delajo dogovore, podpisujejo škodljive pogodbe, izsiljujejo koristi in računajo, koliko bodo pridobili – tudi če bo celotna skupnost izgubila.
Njihov vpliv ni vedno viden na prvi pogled, saj delujejo prefinjeno. Povezujejo se z oblastjo, izkoriščajo neinformiranost ljudi, potvarjajo zapisnike, širijo napačne informacije. In kar je najhuje – ko jih enkrat razkriješ, se zatekajo k zaničevanju, diskreditaciji, delitvam. Če že ne morejo zmagati pošteno, bodo poskrbeli, da propade vsak, ki je iskren.
Takšni ljudje niso zgolj ovira – so grožnja. Ne le napredku, ampak tudi zaupanju v skupnost. In ko zaupanje pade, se ruši vse: sodelovanje, solidarnost, prihodnost.
Zato naj bo jasno: dokler bomo tiho, bodo glasni tisti, ki mislijo samo nase. In bodo zmagovali.
Vaška etika: solidarnost v tišini
Obstaja posebna vrsta solidarnosti, ki ne rešuje – ampak zakriva. To je solidarnost v tišini. Tista vaška etika, kjer ljudje vedo, da nekaj ni prav, a molčijo, ker “nočejo imeti težav”. Ne zato, ker bi se strinjali z nepravičnostjo, kriminalom, korupcijo, ampak zato, ker se bojijo izpostaviti. Bojijo se, da se bodo komu zamerili, izgubili kakšno uslugo, povabilo, mir.
Toda takšna tišina ni nevtralna – je aktivna podpora tistemu, kar bi morali obsoditi.
V takem okolju nepravičnost ni problem – problem postane tisti, ki jo poimenuje. In zato mnogi raje pogledajo stran, čeprav v sebi vedo, da se dogaja in je nekaj hudo narobe. Tako nastane skupnost, kjer ljudje niso povezani z vrednotami, temveč s strahom.
Kjer ni pomembno kaj je prav – ampak kdo je tiho.
In resnica je: dokler bo solidarnost izražena le za štirimi stenami in ne v javnosti, bo moč ostajala v rokah tistih, ki se najmanj ozirajo na skupno dobro.
Takšni ljudje niso zgolj “drugačnega mnenja”, ampak aktivno zatirajo vsako iskrico razuma, napredka ali pobude. In ko vidiš, da so ravno ti pogosto tisti, ki se jim daje prostor, vpliv, celo odločanje… te prime, da bi vzel megafon in vpil: “Halo, ljudje! A vidite, kam nas peljejo?”
Ampak ne, raje se bodo pogovarjali o tem, kdo je zmagal v šovu “Kmetija”, ali kako je “včasih blo vse boljše”. In v isti sapi povedali, da so vsi, ki se zares za nekaj trudijo, “naporni”, “preveč resni” ali celo “nevarni”.
”To ni več samo kulturni problem, ampak razvojna blokada. Kot, da bi družbo držali v mentalnem stanju tretjega razreda osnovne šole, kjer je važno samo, kdo ima najnovejšo žogo, ne pa kdo zna rešit enačbo ali ima idejo za skupnost.”
Ker resnica brez glasu, ostane samo misel….
v razmislek…