Ko človek danes hodi po Polšniku, opazi nekaj nenavadnega: mnoge cerkvice še vedno stojijo na najlepših vrhovih, a jih ne vidiš več. Okrog njih so zrasla drevesa, grmovje in goščava, kot da bi jih hotela narava skriti pred ljudmi. Pa ni narava tista, ki je kriva. Krivi smo ljudje, ker smo dopustili, da je zaraslo tisto, kar je bilo nekoč vidno od daleč in je dajalo kraju obraz.
Cerkve na gričih niso bile postavljene tam brez razloga. Bile so znamenje, opora, orientacija in ponos kraja. Ko si jih zagledal na vrhu hriba, si vedel, kam pripadaš. Njihova lega ni govorila samo o veri, ampak tudi o redu, povezanosti in spoštovanju do prostora. Danes pa marsikatera stoji tiho in skrita za drevjem, kot, da se je skupnost od nje oddaljila.
Včasih so ljudje kosili, sekali zarast, čistili poti in skrbeli, da je cerkev ostala vidna. Ne zato, ker bi imeli več časa, ampak ker so čutili, da je to del skupnega dostojanstva. Danes pa se pogosto zdi, kot da čakamo, da vse opravi nekdo drug, medtem, ko se pogled na cerkev počasi zapira. In ko se zapira pogled na cerkev, se pogosto zapira tudi odnos do lastne zgodovine.
Zaraščena cerkev ni samo estetski problem. Je tiho znamenje, da smo postali ravnodušni do tega, kar so naši predniki razumeli kot pomembno. Ko izgine iz pogleda cerkev na hribu, ne izgine le stavba iz vedute, ampak del spomina, del identitete in del duše kraja.
V našem kraju se najdejo posamezniki, ki še vedno vlagajo trud, čas in denar v vzdrževanje cerkva. Obnavljajo se strehe, popravljajo fasade, urejajo se posamezni deli objektov. To je vredno spoštovanja. Toda ob tem se človek ne more izogniti grenki misli: kakšen smisel ima vsa ta obnova, če je cerkev kot znamenje kraja počasi izginila iz pogleda?
Cerkev na hribu ni bila nikoli mišljena kot skrita stavba med drevesi. Njena vloga ni bila samo v zidovih, strehi in križu, ampak tudi v tem, da je bila vidna. Bila je znamenje v prostoru, orientacija, simbol kraja in tih opomnik, da skupnost ni sestavljena le iz hiš, ampak tudi iz skupnega spomina in reda. Če danes obnovimo streho, pustimo pa, da jo z vseh strani preraste gozd, potem ohranjamo objekt, izgubili pa smo njegov pomen.
To ni kritika tistih, ki se trudijo. Prav nasprotno. Njihov trud pokaže, da ljudem ni vseeno. Toda prav zato bi moral biti pogled širši. Obnova cerkve ni samo gradbeni poseg, ampak tudi skrb za njeno navzočnost v krajini. Kajti, če cerkev na vrhu hriba ni več vidna, potem nismo izgubili le vedute, ampak del identitete kraja. Če hočemo ohraniti spoštovanje do svojih krajev, potem ni dovolj, da cerkve samo občudujemo. Treba jih je ponovno odpreti pogledu. Ker cerkev na vrhu hriba mora biti vidna — ne zaradi kamna, ampak zaradi pomena, ki ga nosi.
Morda je prišel čas, da si kot vas postavimo tudi ta cilj, da naše cerkvice spet pridejo na svetlo. Da se jim odpre pogled, da se očisti zarast in da se jim vrne tista podoba, ki so jo imele nekoč, ko so bile vidne od daleč in v ponos kraju. To ni velika stvar, če stopimo skupaj. Je pa lepa in pomembna.
S tem ne bomo naredili samo reda okrog cerkve, ampak bomo pokazali, da nam za naš kraj še ni vseeno, da spoštujemo delo prednikov in da znamo ohraniti nekaj lepega tudi za tiste, ki pridejo za nami.