Že 11 let sedim na ograji in gledam kako Polšnik vsako leto bolj propada. Vsak dan, ko se vozim domov po polšniški sramoti po domače cesti, ki si kmalu tudi tega imena ne bo več zaslužila razmišljam, da je tukaj nekaj hudo narobe. Kdaj smo si polšničani zaslužili tak mačehovski odnos naše krovne občine oz. župana do naše krajevne skupnosti in nas krajanov? Kaj je vzrok, da se nič ne da? Kot vsak slehernik tudi mi najprej pomislimo ali ni tudi župan tudi kmet? Bo pa ja vedel kako težko je življenje na gorskih kmetijah. Bo pa ja tudi nekaj storil za razvoj podeželja?
Seveda bo, najraje s sofinanciranjem kulturnih prireditev, ki so zanj veliko cenejše kot pa financiranje kakršnihkoli drugih resnih podeželskih projektov. Zato seveda potrebuješ lokalno ekipo kulturnikov, ki bodo veselo vseskozi zagovarjali svoje kulturne projekte.
Poleg župana tudi nekaterim drugim v občini še vedno ni povsem jasno, da se moraš v Hofer, bencinsko črpalko ali pa v kmetijsko zadrugo peljat 15km tja in nazaj še enkrat toliko. Da je vsaka naša aktivnost povezana z dodatnimi stroški in z vaško cesto.
Občina Litija upravlja z letnim proračunom cca 20 milionov Evrov. Za cca 15.000 prebivalcev. Občine, ki letno v proračunu menda vsako leto nameni nevladnim organizacijam cca 600.000 EUR. Za krajane Polšnika pa evo vam prst… Zato ni vseeno kdo vodi svet krajevne skupnosti. Tam mora biti nekdo, ki nepreklicno brezpogojno zagovarja (beri zahteva – ne prosi) za denar za uresničevanje ciljev naše krajevne skupnosti. Da se glas našega ”kimovca” na občinskih sestankih enostavno izgubi med ostalimi glasovi drugih predsednikov drugih krajevnih skupnosti ni več nobena skrivnost. Le kratek pregled zapisnikov sej krajevne skupnosti, da zelo hitro vedeti, da svet krajevne skupnosti že dolgo ni več kos tem izzivom. O tem govori tudi velika množica nereliziranih projektov in popolna nezmožnost definicije novih. Izzivom in težavam mlade generacije.
Ja za denar gre in tisti, ki je najglasnejši in se zanj najbolj bori ga tudi največ dobi. To pa pomeni, da se je za denar, ki po zakonu pripada naši KS potreno boriti. In pri tem paziti, da se slučajno ne zameriš županu, krajanom, sosedu, delavcem upravne enote in drugim. Kar pa seveda ni mogoče.
Vprašanje ali si raje prijatelj z županom ali pa s krajani je tu zelo na mestu.
Včasih ti pri zagovarjanju projektov krajevne skupnosti na občini po levi in desni uletavajo še lokalni podjetniki ali pa nekateri kmetje, ki ne razumejo povsem dobro koncepta lokalne samouprave. In bi radi prioriteto pri realizaciji svojih izzivov.
Pri vsem tem ima občina vsako leto večje in večje apetite v smislu zadovoljitve svoje volilne baze. Tako velikokrat apetiti presegajo zmožnosti in potem je treba hribovcem in kmetom vzeti denar. Naj raje oni šparajo zato, ker se je občina s projekti zakalkulirala? In potem smo tam kjer smo sedaj. In kako naprej?
Svet krajevne skupnosti uspe z minimalnimi sredstvi, ki jih občina milostno nameni krajanom vsako leto vsaj za silo poflikati najnujnejše zadeve. Najnujnejše pomeni, da eno leto flikamo cesto pri nas drugo leto pa pri vas dokler slučajno vsi ne pridejo na vrsto ali pa tudi ne. Pri tem pa občina pričakuje, da krajani poleg tega, da si vsako leto bolj in bolj zategujemo pas tudi vsako leto več vlagamo lastnega prostovoljnega dela, kot je npr. priprava cest za asfaltiranje, priprava izkopov, idr. In ta situacija traja že toliko časa, da je sedaj že privilegij, če lahko občina prispeva za kamion peska tukaj ali tam. Oz. mora KS prispevati za občinsko cesto. Nekaj je tu zelo narobe….
Ne, ne pogovarjamo se več o minimalnih standardih vzdrževanja cest in ostale infrastrukture pogovarjamo se o eksistenčnih pogojih. Seveda pri vsem tem delo sveta krajevne skupnosti izkazuje dober namen ampak kaj, ko so vse poti v pekel še vedno tlakovane z dobrimi nameni. V razmislek…
One thought on “BESEDA UREDNIKA…”
Comments are closed.